Sarajevski.o mes.to

10. jula 2011. | Društvo |

Obsvetilo me je sončno jutranje premagovanje, korak za korakom, tlakovane ulice, ki je puhtela od mešanice različnih vonjev. Mešanica spolov, ver, pripadnosti… Roke so se mi mastile od bureka, ku­pljenega v sosednji buregdžinici. Misli so mi poskakovale od enega pogleda k drugemu. Zamišljala sem si zgodbe vseh teh, ki so in jih ni. Prazni, nasmejani, razbrazda­ni, starikavi, užaloščeni… izrazi. Pokončna, elegantna, sključena… drža. Telo, ki samo po sebi govori. O čem premišljujejo, kakšne zgodbe nosijo v sebi, komu pripadajo, kam se skrijejo kadar jim je hudo? Med množico? Izgubljam se med uličicami in rišem po papirju last­nega odseva, ki ga zagledam v eni od malih izložb prelepe trgovinice, ki ponuja sto in eno džezvo. Vs­topim. Poleg mene si ročno izdel­ane unikate bežno ogleduje le še ena oseba. Mlad fant. Vsake toliko ga skrivaj, diskretno pogledam. Temno plave trenerkaste hlače, bele razšnirane superge, rdeča polo majica potlačena za hlačmi, rahlo naželejani malce kodrasti temni las­je, zagorela polt, suha postava. Takoj mu nadenem etiketo domačina. Pozornost preusmerim k staremu gospodu, ki s svojimi oguljenimi rokami drži za kladivo in udarja po še neizoblikovani kovini. Senca mu prekriva polovico obraza in sveti se mu le eno rjavo oko. Opazim, da me opazi. Džezva v nastajanju. ‘Jel može jedna fotka, molim?’ ga prikupno zmotim. Z občutkom samozadovo­jstva mi odgovori: ‘Naravno.’ Potem se na vratih pojavi še en mladec, zrcalno podoben onemu, ki sem mu prej namenila nekaj diskretnih po­gledov. S širokim nasmehom pozdra­vi: ‘Đes ba?’ In iz ozadja pripotuje: ‘Pa dobro, ništa.’ Takoj se mi poraja: zanimiva izbira meeting pointa. Iz pogovora razberem, da vse tri pov­ezuje družina. Family biznis. Obrt. Ob odhodu za mano zazvončkljajo vrata in potiho si ponovim: Džezva. Đes ba. Obliznem si spodnjo ustnico in si zamislim okus po kavi. Nasled­nja postaja je mala kafana, kjer se misli spojijo z materialno, okušalno resničnostjo. Mmm… Med sreban­jem črne tekočine z lično oblikovane skodelice pregledujem bilten 16. sarajevskega filmskega festivala in z rdečim kulijem označujem tisto, kar naj bi bilo vredno, da me odpelje v svet fikcije, dokumentarne real­nosti, filmskega fokusa, panorame, novih tokov, otroškosti… Dogodek zaradi katerega se pojavim v mes­tu. In ves teden diham z njim. Z mnogimi prepričljivimi in malo manj prepričljivimi vizulanimi podobami, liki, scenariji… Zaradi posedanja po zapolnjeno zatemnjenih kino dvora­nah zamudim marsikateri pripetljaj z ulice a na koncu ugotovim, da sem prvič gledala mesto le skozi lastne oči. Drugič veliko bolj skozi govoreče zgodbe ljudi.

Popoldan zadihano stopicam po hribu za mestom, med belimi na­grobnik. Vsake toliko me zmrazi, kot dokaz, kurja polt na koži. Mrtvaki. Trupla pod mojimi nogami.

Misli me begajoče plašijo, ko pov­ezujem dogodke skupne preteklosti. Preteklosti, ki jo še vedno nosimo na sebi kadar sedimo doma pred tele­vizijo v ponošenihi puloverjih babic, ki so jih kupile še takrat. Takrat, ko smo bili eno. Ti pa nas grejejo v zazrto prihodnost.

Zadnja noč. Zavijem se v belo rjuho, vročina se plazi okrog mene. Od­plavam… Zjutraj pred odhodom, preden drugič zapustim to drobno mesto obnovim svoje sanje. San­jala sem, da sem se znašla na kupu vsemogočih smeti. Pločevinke, steklenice, na pol izpraznjene konzerve, ponošeni čevlji, os­tanki hrane, plesniv kruh, zarjavela feltna… Popadel me je neprijeten, nečist občutek in na vsak način sem poskušala splezati z njih. Poskušala in poskušala.. Gora smeti pa se je večala. Vse višje. In gradila babilon­ski stolp. Bila sem povsem nemočna. Na koncu so me smeti posrkale vase..

Na koncu me je mesto posrkalo vase…

Piše: Tanja Gerkman

Ostavite odgovor

Vaša adresa e-pošte neće biti objavljena. Neophodna polja su označena *